Strah pred javnim nastopanjem pogosto ovira na poti do uspeha, ki pa se jo da premagati.

Številni ljudje pred javnim nastopom doživijo večjo ali manjšo tremo. Vendar nas je trema v zgodovini pogosto reševala, pripravila na boj in predhodno pripravo, da smo svojo nalogo opravili bolje. Glavno vprašanje torej ne bi smelo biti, kako se znebiti treme, temveč kako tremo obvladovati in jo obrniti v pozitivno smer.

Ameriški filozof Ralph Waldo Emerson je zapisal »Strah porazi veliko več ljudi kot karkoli drugega na svetu.« Podatek, da je zelo malo ljudi, ki nikoli nimajo treme pred javnim nastopom, potolaži vsaj v toliko, da v svojem strahu pred javnim nastopanjem nismo osamljeni. Zakaj je tako in kaj je pravzaprav trema, smo se pogovarjali z Zoranom Milivojevićem, psihoterapevtom in avtorjem knjige Emocije – razumevanje čustev v psihoterapiji in z magistrico psihologije, Polono Fister. 

Ljudje občutijo tremo v situacijah, ki jih ocenjujejo za pomembne
“Nastop pred publiko večino posameznikov dojema kot pomemben dogodek, zato je normalno, da takšno situacijo spremlja vznemirjenje. Trema je vrsta strahu pred situacijo v prihodnosti, ki jo občuti posameznik predvsem kadar meni, da se za dogodek ni dovolj pripravil. Največkrat so takšne situacije izpiti, javni nastopi, druge vrste preverjanja znanja in spodobnosti, koncerti, predavanja, gostovanje na radiju ali televiziji, razgovori za službo in podobno. Trema v takniš situacijah je strah, da se bomo osramotili, da se bo občinstvo oz. slušatelji ali gledalci posmehovali ali da bodo ocenili, da nastopajoči ni tako dober kot so pričakovali ali je pričakoval sam, torej da bo “razkrinkan”. Hrati nas trema motivira, da se na dogodek pripravimo, po drugi strani pa nas lahko odvrne od nastopanja oziroma izvedbe akcije ali naloge”, je povedal Zoran Milivojević, strokovnim direktorjem institute Psihopolis v Novem Sadu.

Trema ima vedno negative prizvok, ima pa lahko tudi pozitiven (stimulativen) učinek
Raziskave na študentih so pokazale, da najboljši izpitne ocene dosegajo tisti z zmerno tremo in ne tisti brez treme. Milivojević pojasnjuje, da trema namreč povzroči določeno stopnjo vzemirjenja, ki deluje na nas v smeri aktivacije. Ljudje brez treme pogosto delujejo kot da so brez energije in posameznik pusti prepričljivega vtisa. Adrenalin, ki spremlja tremo pomaga, da se aktiviramo, prebudi možgane, ki delajo hitreje in nas na pomagajo, da se na situacijo bolje pripravimo. Prav zato razlikujemo stimulativno tremo in tremo, ki nas zavira, s čimer se strinja tudi Fisterjeva, ki pravi, da je blažja trema pred nastopi lahko zelo pozitivna, saj smo bolj fokusirani na samo aktivnost ter v “pripravljenosti”.

Nekaj ključnih korakov za obvladovanje treme:
1. Dobra priprava in vaja – vedenje, da nečesa ne obvladamo, je še vedno najbolj pomemben vzrok treme.
2. Spoznajte svoje občinstvo – pozanimajte se, komu boste predstavljali/posredovali svoj nastop. Več, kot veste o poslušalcih, lažje se pripravite na njihova pričakovanja ter morebitna vprašanja.
3. Poskrbite za »dober začetek« - ta vam bo dal potrebne potrditve za samozavestnejši nastop (pripravite nekaj res tehtnega, »udarnega«, zanimivega za uvod).
4. Zavedajte se svojih močnih, pozitivnih »adutov« in jih vključite v nastop kot pomemben del.
5. Stres obvladujte s pravilnim dihanjem, kontrolirajte svoje dihanje.
6. Uporabljajte tehnike sproščanja telesa.

Tremo se lahko naučimo obvladovati
“Glede na to, da se v stanju treme obremenjujemo z vprašanji o tem, ali bomo dobro izvedli načrtovano ter o tem, kakšen bo odziv tistih, katerim je nastop namenjen, imamo vsaj “dve merili”. Svojo lastno presojo, kaj je dobro in kaj slabo, ter presojo publike. Ključno je torej upoštevati: “kaj je zame dobro in odlično” ter “kakšna so pričakovanja poslušalcev”. Obvladovanje treme je zelo uspešno tudi z biofeedback metodo ali metoda povratne zanke (metoda s katero se učimo nadzorovanja lastnih telesnih stanj, ki je pojavijo kot posledica stresnega dogodka)”, svetuje mag. Polona Fister, univ. dipl. psih., coach v podjetju PFS, www.pfs.si. Milivojević dodaja, da tremo občutijo predvsem tisti, ki se na situacijo niso dovolj pripravili in tisti, ki imajo zelo visoka pričakovanja od samih sebe. “Kadar je trema rezultat, da nismo dovolj dobro pripravljeni, je najbojlše zdravilo dobra priprava in trening. Kadar govorimo o predavanju ali predstavljanju določene teme občinstvu, k zmanjšanju treme najbolj pripomore vadba nastopa s pripravljenim gradivom, ki mora teči po v naprej pripravljeni strukturi. Pri tem je zelo pomembno, da se nastopajoči pripravi na najslabšo možno situacijo, ki se mu med predavanjem lahko zgodi. Ljudje se treme osvobodijo, ko si dovolijo delati napake in se sprijaznijo z možnostjo, da je dovoljeno grešiti in narediti napako tudi pred publiko.  Težiti je potrebno k temu, da se kriterij samoocenjevanja lastnega naloge ali nastopa ne definira na maksimalnosti, temveč na optimalnosti kot cilju”, dodaja Milivojević.

Kaj imajo skupnega Barbra Streisand, Abraham Lincoln, Nikola Tesla in Oprah Winfrey?
Vsi so v v svojem življenju trpeli zaradi treme in anksioznih motenj. Gre za skupino psihičnih motenj, pri katerih je glavni znak živčna napetost. Tesnoba, trema, živčnost, strah in zaskrbljenost so le nekatere izmed nevšečnosti, ki opisujejo sicer dokaj različna stanja, kažejo pa se s podobnimi znaki. 

Bojimo se biti javno to, kar smo privatno
Zloglasne treme ljudje nismo razvili iz ustvarjalnega nemira samo zaradi nerazumevanja delovanja našega telesa.  Prisotnih je še mnogo različnih psiholoških faktorjev. Na delovnem mestu pogosto ne vemo ali se bojimo neuspeha ali uspeha, strah nas je stopiti pred sodelavce in se pred njimi izraziti takšne, kot smo, bojimo se njihove ocene, ki bi utegnila biti slabša, kot si jo želimo, bojimo se nesprejetosti in kritike. Bojimo se javno pokazati, da smo zmotljivi, da ne ovladamo vedno in v vsakem trenutku svojih nalog in dolžnosti. V razkorak postavimo tremo kot opravičilo, da tako ohranimo svojo samopodobo. Kaj menite, drži?

Zanimivost
Raziskave kažejo, da se kar 80% ljudi (med njimi je več kot 40% poslovnežev in managerjev) boji javnega nastopanja in ima tremo pred sodelavci ter nadrejenimi. Vsak tretji med nami pa naj bi imel stah pred javnim razkritjem privatnega.

Najboljši govorci so tisti, ki nagovarjajo poslušalce, uspejo ostati neprisiljeni, to kar so in se ne “tlačijo” v vloge, ki jih ne obvladajo oz. se v njih ne počutijo naravno. Dobri govorci znajo motivirati vsakega posameznika in celotno skupino. Najslabši govorci so tisti, ki se naučijo besedilo na pamet in ga zrecitirajo bolj zase, kot za občinstvo.

Ne “blefirajte”, povejte, da odgovora ne poznate
Kadar vam občinstvo postavi vprašanje na katerega ne poznate odgovora, nanj odgovorite tako kot znate, svetuje Polona Fister. “Če ne poznate odgovora, direktno in preprosto povejte, da vam odgovor na vprašanje ni poznan. Ne “blefirajte”. Če je vprašanje provokativno oz. žaljivo, se lahko o tem tudi opredelite, podate svoje mnenje in se ne obremenjujte s samo vsebino, ki v provokaciji navadno niti ni pomembna”.

(besedilo članka objavljenega v časniku Večer, 19. 11. 2012)