Znaki tesnobe in žalosti ter otopelosti so po večjih razočaranjih nekaj »normalnega« - so del procesa, s katerim se soočamo po težkih dogodkih, ki so nas prizadeli. Ob večjih »tragedijah« govorimo kar o procesu žalovanja (pa ni nujno, da gre za smrt), ki poteka navadno v naslednjih fazah in ima svoj namen – ponovno vzpostaviti ravnovesje in trdnost osebnosti:

1. zanikanje (z njim se skušamo braniti pred dejanskim, realnim stanjem; ne zmoremo in nočemo si priznati boleče resnice)
2. jeza (jezo usmerjamo na različne »prejemnike«: nase, na bližnje, na dejstvo, ki nas je prizadelo, na vse, kar nas obkroža …)
3. pogajanje (v tej fazi iščemo (neosnovane in nerealne) poti, kako bi svojo bolečino zmanjšali, npr.: »če naredim tole, bo mogoče prišel nazaj«)
4. depresija (zavedanje realnega stanja, ki nas prizadeva, negativna čustva lahko stopnjuje, občutimo veliko žalost, tesnobo … Dobro pri tej fazi je to, da je faza predzadnja.)
5. sprejemanje (oseba se z realnostjo sooči in jo sprejme, se z njo pomiri)
   

Kot rečeno, je proces pomemben in ima, kljub negativnim čustvom, s katerimi se v njem soočamo, pozitivno vlogo v življenju posameznika. Proces sicer nikoli ne teče »gladko« saj predelujemo negativna čustva a če nas kakšna faza preveč obremenjuje, če traja predolgo in se iz nje nikakor ne »izkopljemo«, potrebujemo strokovno pomoč.

Če se vam torej zdi, da vaše psihično stanje ogroža tudi vaše zdravje, je čas da nekaj ukrenete. Kadar gre bolj za prehodne težave, je mnogokrat zelo dobra rešitev v tem, da si zastavite sicer težek a realno dosegljiv cilj, ki je za vas tudi privlačen, in ga začnete aktivno uresničevati. Izdelajte si načrt potrebnih korakov za dosego želenega in svoje misli in energijo usmerite v svoj »projekt«. Tako boste sami sebi pokazali, koliko pozitivnega lahko omogočite svojemu življenju in bo na vas vsekakor dobro delovalo.

V primeru depresije, če bi vas občutki tesnobe, žalosti in otopelosti vztrajno in še naprej spremljali ali se morda celo stopnjevali, je čas za terapijo.