Kaj imajo skupnega odlična managerka, žena in mama v eni osebi ter za dolgoletne zasluge nagrajeni direktor na operaciji srca?

Izgorelost in managerji
Oba sta, kljub uspehom, glede na družbena merila, nezadovoljna in globoko izčrpana. Izgorelost je pojav, ki je danes že dobro znan in ga povezujemo predvsem z aktivnostjo v poslovnem svetu. Kako se torej izraža v populaciji managerjev, pri katerih je izgorelost tudi pojmovno že del njihovega besednjaka (ne smemo pa pozabiti, da se sindrom pojavlja tudi v ostalih segmentih!).
Potrebno je razlikovati med izgorelostjo (burnout) in delovno izčrpanostjo (wornout). Pri prvi so razlogi v posamezniku samem, pri drugi pa zunanji dejavniki v obliki dejansko prevelikih obremenitev, na katere nimamo vpliva.
Izgorelost je kronično stanje izrazito močne psihofizične in čustvene izčrpanosti. Poudarek je na besedi »kronično«, saj je izgorelost seštevek dolgotrajnih in mnogih subjektivnih odzivov na obremenitve.

Pomemben vpliv osebnostnih značilnosti
Ljudje se med seboj razlikujemo glede mnogih značilnosti. Osebnost posameznika označujejo notranji in zunanji vidiki njegovega delovanja, so relativno trajni, po njih se med seboj seveda tudi razlikujemo. Seveda pa se posameznikove lastnosti tudi razvijajo in spreminjajo.
Omenjene značilnosti so pomembne pri doživljanju okolice, zunanjega sveta, poslovnega prostora, v katerem delujemo in vpliva na nas (kot seveda tudi mi nanj).
Pogosto, še posebej pogovorno, slišimo, da je za izgorelost najbolj odgovoren dolgotrajen stres , ki nastopa v delovnem okolju, in načini odzivanja nanj oz. njegovega obvladovanja. Vendar je potrebno poudariti tudi to, da bi v današnjih razmerah potemtakem »izgorelo« veliko več zaposlenih kot jih dejansko.

Za pojav izgorelosti so tako zelo pomembne tudi osebnostne značilnosti posameznika ter njegove osebne težnje – oboje skupaj namreč prispeva na odziv na stres, spoprijemanje s problemi, percepcijo težav in zelo pomembno: na samopodobo .

Ključne lastnosti, na katere bodimo pozorni
Pri sindromu izgorelosti izpostavljamo predvsem naslednje osebnostne lastnosti:
• temperament – ali smo bolj ekstravertirani ali introvertirani (ekstravertirani posamezniki so dinamični, aktivni, energični, dominantni, gostobesedni; introvertiranost predstavlja nasprotni pol dimenzije);
• čustvena (ne)stabilnost: ali smo ves čas (navadno tudi brez razloga) zaskrbljeni, hitro razdraženi, nestrpni, ranljivi, impulzivni ali pa večinoma mirni in uravnovešeni in sproščeni;
• sprejemljivost: kooperativnost, prijaznost, nesebičnost, radodarnost, empatičnost, popustljivost, zaupljivost;
• širokoglednost, odprtost za vse novo, drugačno okrog nas.

Managerji, ki so:
• dinamični, aktivni, energični, dominantni, gostobesedni,
• visoko izobraženi, informirani, odprti za nove ideje, izkušnje ter stike z drugačnimi kulturami in navadami,
• čustveno stabilni
imajo po eni strani boljšo »osnovo« za soočanje z vsakodnevnimi izzivi. Torej se potemtakem tudi lažje obvarujejo pred izgorelostjo. Lahko tudi ugotovimo, da so naštete so lastnosti pravzaprav tiste, ki managerje pravzaprav »opredeljujejo« saj zagotavljajo temelj njihove uspešnosti. Kje je torej problem in zakaj do izgorelosti pri njih potem sploh prihaja?

Tudi »pozitivne lastnosti« se lahko obrnejo proti nam
Kombinacije osebnostnih lastnosti (le ena ni dovolj, problem je vedno kompleksnejši), so različne. Povezujejo se seveda tudi z ostalimi okoliščinami situacij v našem življenju. Vedno je pomembna perspektiva: nekatere lastnosti, ki jim naše okolje, družbene norme, sploh v poslovnem svetu, navadno pripisuje pozitiven predznak in jih celo podpira, se lahko izkažejo kot močan dejavnik pri razvoju sindroma izgorelosti in so za to področje pravzaprav »negativne«.

Prej naštete lastnosti se lahko namreč »sestavijo« v naslednje, ki z drugega zornega kota predstavljajo idealno osnovo za razvoj izgorelosti, še posebej v primerih, ko se nekonstruktivno soočamo z morebitnimi negativnimi izidi našega truda, ki nas frustrirajo.
• Ambicioznost: previsoka zavzetost, aktivnost pripeljeta do iztrošenosti še posebej v primerih, če so »stopničke« vedno višje in bolj strme od tistih, ki smo jih že dosegli.
• Samokritičnost: visoko nezadovoljstvo, občasno že kar občutki krivde, ki so nesorazmerno močni glede na napake, ki jih pri delu storimo a si jih nepopustljivo očitamo in se zaradi njih obremenjujemo ter se hkrati nismo sposobni fokusirati na vse dobro in uspešno, kar smo dosegli.
• Prilagodljivost: prevelika kooperativnost, pripravljenost sprejemati nemogoče pogoje, s tem pripravljenost žrtvovati pomembne vidike našega življenja, pripelje do čustvene in fizične izčrpanosti.
• Perfekcionizem: nič ni dovolj dobro, saj ni nikoli popolno; vztrajnost nas žene preko meja naših zmogljivosti, pravega rezultata pa ni (ideali so previsoko postavljeni) in zato se nezadovoljstvo in nemoč večata.

Še bolj pomembno: kako se izgorelostjo soočiti in jo odpravljati?
Vse znanje o vzrokih in nastanku nam seveda prav nič ne pomaga, če se z izgorelostjo srečujemo, jo doživljamo in smo v »boju z njo« nemočni. Za nas je pomembna rešitev, pomoč ter odgovor »kako«.
Ključno je zavedanje problema, opredelitev in tudi soočanje s posledicami, ki se kažejo na našem zdravju, počutju, obnašanju . Če se posledic, kljub temu, da izrazito vplivajo na nas sploh ne zavedamo, smo od rešitve še daleč. Torej, s problemom se je potrebno soočati odkrito, predvsem v odnosu s samim sabo, brez iskanja izgovorov in tolažbe, da bo utrujenost in otopelost po »tem projektu, ki je res obsežen« že minila, saj se bomo končno naspali.

Odgovorimo si na vprašanja:
• Kako se počutimo, ko začenjamo delovnik?
• Kakšno je naše vsakodnevno počutje v zadnjem obdobju?
• Kako zadovoljni smo s svojim življenjem?
• Kako zadovoljni smo s svojimi reakcijami?
• Kakšni so naši odnosi z našimi bližnjimi?
• Kaj si želimo zdaj, v tem trenutku?
• Kako bi lahko to dosegli?
• Kdo nam lahko pri tem pomaga?

Če odgovori kažejo na negativno stanje, ki se razlikuje od želenega, če se počutimo brezihodno in ne najdemo pravih rešitev, je čas za ukrepanje.

In rešitev?
Kot rečeno, osebnostne lastnosti se lahko spreminjajo, prilagajajo in razvijajo . Zato lahko dolgoročno predvsem sami vplivamo na lastne odzive in doživljanja. Pomembna je zavzetost za pozitivno spremembo. Ko pade odločitev, rešitev ni več daleč stran: poiščimo vse vire pomoči, ki so na razpolago, pomembna je tudi strokovna psihološka pomoč, še posebej na področjih, ki jim sami nismo kos. Važno je, da si izboljšamo kvaliteto življenja in si s tem zagotovimo tisto, za kar se pravzaprav trudimo ves čas a v nekaterih primerih žal napačno.

 

(objavljeno v poslovnem dnevniku Finance, 14. maja 2010)