Strokovno mnenje mag. Polone Fister v reviji Naša žena, članek Apokalipsa naše družbe - Različne pravice "enakopravnih" državljanov:

Kako vi spremljate velike osebne stiske ljudi, ki ostanejo ne samo brez dela, ampak ugotovijo, da jim niso plačevali prispevkov?
V naši družbi je redna zaposlitev (po možnosti za nedoločen čas) temelj finančne varnosti večine ljudi. Miselnost izhaja še iz časa socializma, ko so bila zagotovljena delovna mesta, sicer s povprečno plačo, a za »vse življenje«. Zaposleni navadno niso prehajali med podjetji, izgube služb skorajda ni bilo.

Zadnja generacija, ki se je zaposlila še v času socializma pa tudi generacija njihovih otrok, ki je seveda prevzela vzorce staršev, izgubo službe doživlja kot izgubo osnovne preživetvene varnosti. Zato izgubo službe spremlja občutek globoke ogroženosti.

V primerih, ko je ravnanje delodajalcev še v neskladju z nekimi splošno sprejetimi normami pa se omenjenim občutkom pridruži še stanje zlorabljenega zaupanja v sistem, družbo.

Opisano stanje ljudi povzroča v prvi vrsti jezo in obup ter prestrašenost, v naslednjih fazah pa otopelost in depresijo. Občutki ujetosti in brezizhodnosti se naselijo v vse pore življenja, ne le v zaposlitveni del.

Pojavlja se tudi neke vrsta izgorelosti - pa ne tista, ki jo opažamo pri zaposlenih, ampak vezana na nenehno izčrpavanje (sprva psihično, posledično tudi fizično) zaradi (ne)reševanja problema (ne)zaposlitve, iskanja dohodka za preživetje. Zato veliko ljudi išče psihološko pomoč zaradi nespečnosti, pojavljanje tesnobe, anksioznosti oz. nemira, depresije, občutki fizičnega nelagodja in nespecifične bolečine.

Poleg izgube osnovnih temeljev varnosti pa izjemno trpi tudi samopodoba ljudi, ki se počutijo (krivi ali ne) nesposobni in nezmožni za preživljanje. Zaradi tega doživljajo občutke manjvrednosti in sramu.

Psihično stanje ljudi, ki so doživeli oz. doživljajo stisko izgube dela ter izgubo zaupanja v delodajalce in s tem v sistem ter družbo, se odraža tudi pri ljudeh v njihovi bližnji okolici (družine). Tudi okolica (partnerji in otroci) nosi in doživlja njihovo breme in s tem stisko ter psihične težave, ki jim sledijo. Zato je vpliv izgub dela in s tem osnovne varnosti veliko večji, kot ga država prikazuje v številkah (nezaposlenih) saj je vključenih »prizadetih« še veliko več, vse to pa se seveda odraža v stanju družbe.

 

Kakšno je psihično stanje malih podjetnikov, ki morajo državi plačevati, sami pa ne dobijo poravnanih računov?
Posameznik, ki ugotovi, da pravila igre ne veljajo za vse, pač pa se spreminjajo glede na »igralce«, začne iskati možnosti, ki bi to igro obrnile njemu v prid. To je seveda delovanje na kratki rok in ne omogoča razvoja. Obenem pa krši še njegov model sveta, ki seveda takšnega delovanja »izven pravil« ne podpira in ga zato na nek način ovira: posameznik se nezavedno odvrača od takega delovanja, tudi če uspe, ne čuti zadoščenja.

Podjetniki, ki jih sistem ne podpira pač pa izkorišča, niso motivirani za razvoj pač za preživetje na kratek rok (prihodnost dojemajo kot neugodno negotovost). Zato se tudi oni izčrpavajo, saj večino energije posvečajo temu, kako bi svoje aktivnosti uspešno peljali kljub sistemsko postavljenim omejujočim okvirom, namesto da bi vse svoje vire izkoriščali za podjetniški razvoj, ideje, iskanje možnosti širitve delovanja ter širjenja tako ponudbe kot spodbujanja povpraševanja.

Pri tovrstnem načinu delovanja se pojavlja v prvi vrsti veliko nezaupanje v državo, ki navzven obljublja podporo podjetništvu, v resnici pa ga izjemno omejuje. S tem je spet ogrožena varnost in gotovost ter osnovno zaupanje v sistem.

Podjetniki doživljajo nemoč in brezizhodnost saj nimajo vpliva na rezultate svojega dela. S tem kmalu izgubijo motivacijo za razvoj svojega podjetja a s tem doživljajo tudi občutek neuspeha, saj niso bili »sposobni« izpeljati lastne podjetniške zamisli. Tak posameznik doživlja močno psihično stisko, ki se kaže v anksioznosti, neustreznosti odzivanja na okolico, neobvladovanju stresa, ljudje pogosteje obolevajo za psihosomatskimi boleznimi (glavoboli, želodčne in prebavne motnje, bolezni ožilja, tudi alergije …). Tudi v tem primeru deli negativna občutja s podjetnikom vsa družina (pogosto pride tudi do razpada družine, ločitev, pomoč psihologa večkrat poiščejo ženske) – pa naj bodo to občutki nemoči in kasneje otopelosti ter tudi tesnobe ali pa dejanske ogroženosti zaradi finančne ogroženosti ter tudi nezaupanja v sistem, ki jih je »izdal«.

Pojavi se učinek podirajočih se domin in na koncu »spoznanje« da se pošteno delati ne splača. Tako stanje pa je osnova za razkroj družbe.

(objavljeno v reviji Naša žena, september 2011)