Termin »kriza srednjih let« je v pomenu, kot ga poznamo danes, prvi uporabil psihoanalitik Elliott Jaques, kanadski psiholog in psihoanalitik, leta 1965.

Probleme in težave, ki jih pripisujemo temu sindromu, večinoma povezujemo z odnosi in obnašanjem v partnerskem odnosu pa vendar kriza ni vezana na odnos temveč na osebo, ki preživlja tako krizo. Torej imajo lahko težave tudi samske osebe, tako moški kot ženske.

Najbolj značilno počutje, ki ga povezujemo s krizo srednjih let je »žalovanje za mladostjo«, ki se seveda kaže na različne načine. Lahko se pojavijo problemi zaradi doživljanja staranja samega, fizičnih sprememb, ali pa zaradi odraščanja otrok, staranja in smrti staršev, razvoja kariere, odnosov s partnerjem … Posamezniki, ki se soočajo s težavami »krize srednjih let«, naj bi imeli močnejšo željo po občutku ponovne mladosti, iskali naj bi »sebe«, svoje neuresničene cilje in sanje, srečevali naj bi se z občutki krivde za vse neizpolnjene cilje, več časa bi želeli namenjati le sebi.
Lahko bi zaključili, da je kriza srednjih let pravzaprav kriza identitete.

Strokovnjaki si glede »pogostosti« krize niso enotni. Nekateri trdijo, da se s pojavom sreča večina ljudi v »srednjih letih«, meja je zastavljena zelo široko (nekateri že v svojih tridesetih, drugi šele v petdesetih). Drugi pravijo, da je »kriza srednjih let« konstrukt, ki se izkorišča za poimenovanje različnih težav odraslih ljudi, ki pa jih ne bi smeli metati v »isti koš« in pripisovati simptomov temu pojavu. Eden od »dokazov« za tako razmišljanje je tudi ugotovitev, da pojava npr. v vzhodnih kulturah sploh ne poznajo in tako je kriza označena kot le še eden od izumov zahodne kulture oz. kulturni konstrukt zahodne kulture.

»Kriza srednjih let« je pojav, ki naj bi se kazal predvsem preko psiholoških simptomov (kot so razdražljivost, utrujenost, depresija, izguba spolne sle), tudi vzroki naj bi bili večinoma psihološki; kažejo pa se lahko fizični znaki: suha koža, nočno znojenje, izguba las (predvsem moški), togost v mišicah in sklepih, sprememba v telesni teži idr., nekateri so mnenja, da je sindrom povezan s hormonskimi spremembami.

Meja, ko ugotavljamo, da je problem »ušel« iz obvladljivih okvirov, je seveda za vsakega posameznika postavljena drugače. Gre predvsem za subjektivno doživljanje in tudi način spopadanja s težavami je za vsakega drugačen. Vsekakor pa je potrebno na probleme in stiske pogledati ne le skozi prizmo »krize srednjih let« temveč preko simptomov ter posledic težav, ki se kažejo v našem vsakdanjem življenju. Torej, če nas spremlja stanje, ki zaznamuje naše bivanje na način, ki nas omejuje in duši ter mu sami nismo več kos, je pametno poiskati pomoč. Seveda pri strokovnjaku s področja, kjer problem nastaja. Pomembno je, da se strokovnjak problema loti tako specifično (glede na konkretne težave posameznika) kot celovito, saj vsako osebnost zaznamuje kompleksen sklop vsega kar je in kar ga obdaja.

V vsakem življenjskem obdobju se srečujemo s problemi in težavami, ki so v veliki meri povezani tudi z značilnostmi starostnega obdobja, v katerem se »nahajamo«. To seveda ne pomeni, da so težave lastne le ljudem iste starosti. Tako tudi ne gre posploševati skupine določenih težav le z nekim obdobjem in se »tolažiti«, da se bodo problemi s koncem tega obdobja razblinili. Človek procesira in doživlja svoje življenje subjektivno in te izkušnje »nalaga« v skupek svoje osebnosti. Zato se glede na to tudi odziva.

Kako bomo premagovali in se soočali z določeno težavo je v veliki meri odvisno od nas samih. Nekateri nečesa niti ne opazijo, za druge ista stvar pomeni težak problem. Pri vsem pa je pomembno soočanje s problemi ter pripravljenost na njihovo reševanje. Način življenja, kjer se posameznik noče ali ni sposoben spopadati z ovirami ampak jih raje prezre, potisne »nekam zadaj«, je dolgoročno idealno izhodišče za globlje psihične težave.