Proces komunikacije je temelj našega delovanja in je sestavljen iz  sprejemanja, procesiranja in oddajanja informacij, ki je vodena zavedno v kombinaciji z nezavednim.
V delovnem okolju se počutimo prijetno in produktivno, če komunikacija poteka neprisiljeno, odprto in sprejeto. Takrat tudi pravimo, da informacije tekoče in prosto prehajajo, tečejo. Posledično to vpliva na naše delo in medosebne odnose med sodelavci.

Poznamo 5 glavnih skupin, ki jih oblikujemo glede na izraženost čutnih zaznav:

• vizualni tip (ima jasne predstave, uvidi bistvo problema, je organiziran, sistematičen, si zapomni predvsem slikovno gradivo, podobe, težko si zapomni ustna navodila)
• avditivni tip (ima rad predavanja, razprave, razgovore in si veliko zapomni, hrup ga moti pri delu, vse si zapomni po vrsti, po korakih, bolje govori kot piše)
• kinestetični tip (ljudi, stvari se dotika, se jim približa, veliko se giblje, gestikulira, bolje si zapomni celovito izkušnjo kot podrobnosti, govori počasi)
• olfaktorni in gustatorni tip (sta v zahodni kulturi manj pogosta, povezana z vohom in okusom in jih zaradi manjše izraženosti navadno prištevamo h kinestetičnemu tipu)

Kje se skriva uporabna vrednost ugotovljenega?

Zaznavni sistem, ki ga uporabljamo, vpliva na to, kako se z ljudmi pogovarjamo, se gibljemo, se učimo, izražamo mnenje in dajemo navodila, hvalimo in grajamo ter celo na besede, ki jih izbiramo.
Pomembno: Če imamo sogovornikov več in jih želimo nagovoriti hkrati, potem prepletamo vizualne, avditivne in kinestetične elemente, saj ugotavljamo, da se med seboj v izraženosti posameznih čutnih kanalov razlikujemo.
Na delovnem mestu: V delovnem okolju preživimo pretežni del delovnega dne. Smiselno je, da si delovne prostore uredimo na način, ki nam bo ustrezal tudi z vidika zagotavljanja okolja s čim manj motnjami in »šumi«. Motnje ne predstavlja le hrup, kinesteti so npr. močno občutljivi na pravo temperaturo v prostoru, vizualci na svetlobo, urejenost prostora.
Komunikacija: Tudi na sestankih, kjer delimo mnenja in iščemo rešitve, se pogosteje poslužujmo različnih možnosti predstavitve informacij – enako velja za komunikacijo s strankami in zunanjimi sodelavci. Včasih je telefonski pogovor učinkovitejši od e-pošte pa tudi obratno. Kot sogovorniki in poslušalci lahko s prakso izostrimo svojo pozornost tudi na področju oblik informacij, ki so na strani sprejemnikov lažje in kar je najbolj pomembno – čim bolj nepopačeno sprejete.

Kako torej zgleda komunikacija med avditivcem, vizualcem in kinestetom? Vizualec bo informacijo najbrž najlažje sprejel, če bo napisana in podkrepljena s slikovnimi elementi. Avditivec bo problem najbolje razumel, če mu ga ustno razložimo. Kinestetu pa je pomembno vzdušje v katerem bo potekala komunikacija; če bo sproščen in udobno nameščen je verjetnost popolnega pretoka informacij večja.
Vse zgoraj naštete ugotovitve nam seveda ne bodo prinesle revolucionarnih premikov pri našem delu. Pravzaprav večino dejstev pri svojem delu instinktivno že uporabljamo. Dobro pa je, da določene vzorce včasih tudi ozavestimo in jih tako (zavestno) usmerjamo z namenom doseganja našega cilja.